Biti ženska v Iranu. Za mnoge grozljiva misel. Res je, ko pomislimo na naglavne rute, čadorje, podložne možem, njihovo mesto je doma.
Kje pa! To je preteklost. Iranke so po večini bolje izobražene od moških, po statistiki več kot 50% Irank je zaposlenih. Povsod jih srečaš, v menjalnicah, turističnih agencijah, hotelih, voznice taksijev, turistične vodnice..... Še bi lahko naštevala, tudi v trgovinah, vendar to je še vedno domena  moških. Zakaj? Moški namreč pravijo, da za trgovanje, pogajanje o ceni je potrebno biti močen, vztrajen in to ženske niso. Vedno več se jih poda v podjetniške vode.
Na svojih potovanjih rada govorim z domačini, zanimajo me njihova mnenja, razmišljanja in ravno na zadnjem potovanju sem bila gostija Nasserja v Teheranu.  Poznam že nekaj let, srečala sva se leta 2013, doktor sociologije, študiral in nekaj letu tudi živel v Italiji , turistični vodnik, skratka zanimiv človek. Zanimivo se mi je zdelo njegovo razmišljanje o sodobni ženski v Iranu, začele so se boriti za svoje pravice, dovolj jim je zapovedi o oblačenju. Vsaki torek se zbirajo na teheranskih ulicah z belimi naglavnimi rutami in s tem želijo opozoriti na to, da bi rade same odločale o načinu oblačenja. Tiste, ki bodo sprožile spremembe bodo samo ženske.
Vendar v Iranu ni bilo vedno tako. V času vladanja dinastije Pahlavi je bilo v 30 letih prejšnjega stoletja Irankam prepovedano nositi čadorje in naglavne rute. Soraja Pahlavi, žena šaha Mohameda Reze je bila pojem elegance in mnoge ženske so ji sledile. Vendar z zamenjavo režima, konec 70 let je namreč oblast prevzel Ajatola Homeini in Iranske ženske potisnil praktično v srednji vek.


Kar se pa tiče naglavnih rut, prepotovala sem kar nekaj muslimanskih držav vendar samo v Iranu je obvezno nositi ruto tudi tujkam. Kodeks oblačenja je precej strog, nikakor se sme biti vidna silhueta telesa, oblačila daljša, dolgi rokavi. V preteklosti je na izvrševanje ukaza nadzorovala verska policija. Pravijo, da so bile večkrat kaznovane za prekrške, polakirani nohti,  lasje so preveč kukali izpod rute, prekratke obleke. Prijatelji v Kermanu, so mi pripovedovali, da so imeli težave zaradi polakiranih nohtov svoje hčerke. Odpeljali so jo na policijsko postajo, vendar tudi v Iranu se z denarjem reši marsikateri problem in 200 usd je bilo dovolj.
Sedaj je verske policije na cestah manj, najbrž so prišli do spoznanja, da je nemogoče ustaviti strujo ljudi, ki si želijo spremembe. Na ulicah so mlada dekleta oblečena po evropski modi, njihove rute komaj zadržijo lase, ki kipijo izpod nje. Preveč naličene, vendar pravijo, če že ne morejo pokazati telesa pokažejo vsaj obraz.

​Prevladuje večinsko mnenje, da so Iranci Arabskega izvora. Ta trditev je zanje zelo velika žalitev.   V Iranu obstaja več etničnih skupin, največja skupina so Perzijci in teh je nekaj več kot 60%, sledijo Azari, teh je 20%, večje etnične skupine so še Kurdi, Turkmeni, Baluči, Nomadov je 2%, Arabcev pa 3%.
Iranci lahko trdimo, da ne gojijo pretiranih simpatij do Arabcev, pravijo, da so jim vzeli kulturo in religijo. Stari Perzijci so verjeli v religijo zoroastrizem, religija katera sega v 6. stoletje pr. n. št.  Verjeli so v naravne zakonitosti, častili so ogenj, vsak človek ima svojega angela varuha in v življenje po smrti. 
Zoroastrizem zagovarja tri poglavitne modrosti, dobro misli, dobro govori, dobro delaj.
Z vdorom Arabskih plemen na njihovo ozemlje so jim vsilili islamsko religijo. Zoroastrijci so tudi pobegnili pred zasvojevalci in sicer v Indijo. V Bombaju je še vedno močna skupnost zoroastrijcev in ti imajo v rokah veliko večino indijskega gospodarstva, saj veljajo za zelo podjetne.



Arabci v Iranu živijo na jugu, v Bandar Abbasu, finančnem središču Irana, veljajo namreč za
 spretne poslovneže.
Sicer pa vso politično moč v državi imajo Perzijci oziroma vso moč imajo kleriki.
Kurdi živijo v zahodnem delu Irana, po pogovoru z njimi so mi povedali, da mladi težko dobijo državno službo. Tudi sam Kurdistan je manj razvit  od ostalega dela države, infrastruktura katera je bila uničena v Iraško-Iransko vojni je še vedno marsikje v slabem stanju. Ampak Kurdi, ljudstvo brez svoje domovine, razkropljeni naokoli po več državah  Bližnjega vzhoda ohranjajo svojo svojevrstno kulturo. Ženske po vaseh  nosijo bleščeča oblačila najsi bo to za svečanosti kot za vsaki dan, njihove poroke trajajo tri dni, seveda z plesom in glasbo. In ko govorimo o religiji v Iranu, Iranci nikakor niso pretirano verni ljudje in ravno med Kurdi sem srečala največ ljudi, kateri so trdili, da ne verjamejo v islam. 

Kurdska vas Palangan


Sicer pa večinska religija seveda islam, poleg že omenjenih zoroastrijcev obstaja še skupnost kristjanov in judov.
Ateizem je strogo prepovedan, zanj je zagrožena smrtna kazen, žal ta se še vedno izvršuje v Iranu.


Zanimivi so ti Iranci, pričakovali bi, da petke, ti so prost dan kot naše nedelje preživijo v molitvi. Kje pa. Pravijo, da samo okoli 7 mio Irancev je religioznih, tisti, kateri imajo državne službe, torej z namenom, da službo obdržijo.

​Iran, dežela zla in verskih fanatikov. Takšno je splošno mnenje večine ljudi o Iranu.
Vendar sodeč po popotniških forumih so obiskovalci  te dežele navdušeni.


Moj prvi obisk sega v leto 2012. V bistvu me je zanimala skrivnostna religija zoroastrizem in njene korenine segajo v staro Perzijo. Spomnim se svojega prihoda v Tabriz, svojega prvega postanka v Iranu. Moram priznati, da mi je bilo kar malo neprijetno, ko na ulici srečuješ ženske v črnih čadorjih , ampak, ko vzpostaviš stik z ljudmi se ti kakršnekoli  bojazni razblinijo v trenutku.


Iranci slovijo kot eden najbolj gostoljubnih narodov, zanje je tujec gost, kateri  jim prinaša srečo. Nič ni nenavadnega, da dobite na ulici povabilo za obisk njihovih domov, priložnost, da spoznate  vsakodnevno življenje in odlično perzijsko kulinariko.
Vsekakor so to topli in prijazni ljudje vendar zaradi političnih in ekonomskih interesov svetovnih velesil so v svetovnih medijih prikazani drugače.
Po svojem prvem obisku se tja vračam vsako leto, spoznala sem mnogo ljudi in stkale so se prijateljske vezi. Ob vsakem obisku sem njihov gost in zase pravim, da je Iran postal moja druga domovina.